Kaj je v času, ko je umetna inteligenca prerasla človeka, življenje pa neločlljivo vpeto v enormne digitalne arhive, sploh še-človeško? Groza ali ljubezen?

Bakhe prikazujejo, kako nekaterih stvari ni mogoče prikazati, kako jih ni mogoče gledati brez kazni, vendar pa to prikazovanje prikazujejo gledalcu, ki vse to gleda “brez posledic,” torej brez kazni.

Knjiga je silno pričanje o morali in etiki tistega časa, grozljiva podoba o tem, kako neusmiljen, sistematičen in dokončen je bil nacizem.

Biološki in družbeni spol sta samoumevna. Uporabljata se, upravičeno ali neupravičeno, za definiranje nas, naših odnosov z drugimi in našega položaja v družbi.

Avtor skuša v tej knjigi pokazati, kako se lahko prebijemo skozi lažje ali težje marksistične tekste.

Knjiga je nastala izpod peresa španskih borcev, ki so napisali kar so vedeli, kar so videli in kar so doživeli, odkrito prisrčno tako, kakor so znali.

V študiji avtor s psihoanalizo in psihoanalitično teorijo pojasnjuje občutke odvisnosti in neustreznosti, ki jih temnopolti doživljajo v svetu, kjer prevladujoče belopoltem svetu. Govori o razcepljeni samopodobi temnopoltega posameznika, ki je izgubil svoje prvotno kulturno okolje in sprejel kulturo dežele, v kateri živi.

Pogačar vseskozi piše z zavestjo tujosti, takšne, ki skuša s seboj odnesti vsako besedo, vsak pogoj, vsako obljubo, vsak pomen, vsako hierarhijo.