Radio ne sme nikoli utihniti. Nočna mora vsakega radijskega delavca, delavke, vsakega urednika, urednice je “tišina v etru.” Nekega četrtkovega popoldneva v februarju 2002, ko je Ana L. brala “Terminal” Nataše Velikonja, sicer ni bilo “tišine v etru” pa je radio vseeno obmolknil. To je bila zelo posebna, do konca zbrana tišina, ker je postala Natašina beseda z Aninim glasom tako močna, da so hipoma potihnili čveki ob kavici in pivu v erševski kadilnici in so še tehniki otrpnili. Šus je bil tak, kot ga erešu ne pomnim ne prej in ne potem. In ni bil le ploski udarec v čustveno podpasovje, to zagotavljam, Če bi se radi prepričali, izbrskajte to malo intimistično krasoto med prispevki, objavljenimi v pričujoči knjigi.